Autor: Primož Turk (Slovenija)
V tekstu se bom ukvarjal z vprašanjem vnaprejšnjosti v etiki in morali. Ta obravnava ne bo sistematična, v smislu nekega teksta v obliki začetnih postavitev, razvijanja in sklepa. Šlo bo bolj za fragmentirane misli o navedenem vprašanju.
Kaj je mišljeno z vnaprejšnjostjo bo postalo jasno tekom samega teksta – cel namen teksta je v tem, da to pojasni, zato je nesmiselno in obenem nemogoče to pojasniti vnaprej.
Čeprav v naslovu govorim o »probelmu« vnaprejšnjosti, ne gre za nikakršen problem. Beseda problem nastopa tu zgolj kot oznaka za nekaj kar je zbudilo moje mišljenje – torej »problem« kvečjemu v tem oziru, da je problem nekaj, kar terja dejavno ukvarjanje z njim. Beseda problem torej nakazuje neko dejavno zanimanje do vnaprejšnjosti. Še drugače: vnaprejšnjost je nekaj kar je vredno preiskati.
1.
Zakaj etika in politika nista neka vnaprejšnjost? Politika in etika sta vezani na to konkretno situacijo tu. Recimo: izračun pokaže, da bi bolj učinkovito delovanje podjetja ustvarilo 15% višji dobiček, da bi to dosegli bi morali odpustiti 5% delavcev. To je konkretna situacija, s katero je soočen manager: ohraniti zaposlene in dobiček ostane enak, ali pa odpustiti zaposlene in povečati dobiček. Treba je sprejeti odločitev (proairesis). Manager ni vnaprej vedel, da bo soočen s to etično situacijo, kaj šele da bi vnaprej vedel kakšno odločitev bo izbral. Če bi recimo že vnaprej vedel kakšno odločitev bo izbral, denimo večji dobiček, do etike (etičnega delovanja) sploh ne bi prišlo. Jasno je torej, da vnaprejšnjost (nekaj, kar je vnaprej odločeno/izbrano) onemogoča etiko in etično delovanje. Recimo: tisti manager, ki že vnaprej ve, da mora podjetje ustvariti čim večji dobiček, sploh ne zaide v etično dilemo, saj se sploh ne znajde pred izbiro/odločitvijo, ampak že-vedno-vnaprej-je v »izbranem« (to »izbrano« je najpogosteje skrepenela samoumevnost, da tako mora biti, da tako je in bo). Kdor že-vedno-vnaprej-ve, ne zapade v etično dilemo, ampak samo ravna, se obnaša, managerira ... tako kot že-vnaprej-ve, da se mora. Manager, ki ve, da je to, kar šteje dobiček, odpusti delavce z enako samoumevnostjo, s kakršno pred spanjem izklopi luč.
2.
Človeške zadeve so na področju tega, kar je lahko tudi drugače (allso ehein ...). To, kar je lahko tudi drugače, ni nekaj, kar bi bilo kakorkoli vnaprej znano kako-bo. Lahko bo tako ali drugače, in je vnaprej neznano kako bo. Manager se recimo odloči, da odpusti tistih 5% delavcev, delavci se organizirajo, začne se stavka, konča se tako, da mora dati manager odpoved – to pa nedvomno ni bil njegov namen oz. povod njegovega ravnanja (vnaprejšnji namen).
3.
Etično delovanje in etične izbire/odločitve so vezane na konkretno situacijo (kat hekaston). Ker gre pri etiki za vprašanje človeških zadev, se etične določitve vežejo na ljudi, na nepredvidljivost, pluralnost ...
V čem bi bila – z vidika vprašanja vnaprejšnjosti – razlika med etiko in moralo? (Gre seveda za oblikovanje pojmovne razlike – poskušamo oblikovati dva različne pojma, dve različni jezikovni igri ...). Morala je to, kar je na način vnaprejšnjosti. Gre za že-vnaprej »odločeno«. Izraz odločeno je seveda neprimeren za opis tega vnaprej-moralnega, saj sploh ne gre za odločitev/izbiro, gre kvečjemu za prepustiti-se nečemu že izbranemu. To vnaprej-že-izbrano lahko izhaja iz tradicije, preteklosti ... Recimo: moralna zapoved »ne kradi« je nekaj, v kar smo vzgojeni. Kdor je zares trdo vzgojen v skladu s to vrednoto v konkretni situaciji ne odloča/izbira ali razsoja, kaj je, izhajajoč iz te situacije same, dobro tukaj in zdaj. Moralna vrednota/komanda »ne kradi« vnaprej strukturira vsako konkretno situacijo, ki se lahko pripeti, tako, da vnaprej določi česa se ne sme. Ali pa recimo: vrednota svetosti življenja vnaprej onemogoča etično razpravo o vprašanju evtanazije in splava.
To vnaprej-že-izbrano lahko izhaja od drugih ljudi. Recimo: vse bolj smo soočeni s poplavo raznih »etičnih kodeksov« (zavajajoče ime, ki skrije, da gre za moralne kodifikacije). Te »etične« kodekse nekdo sprejme, napiše ... mi pa naj bi se nato ravnali v skladu s tem že-vnaprej-predpisanim. V teh ozirih vnaprejšnjosti morale gre za to, da nam je izpodmaknjeno/odvzeto odločanje, ki se veže na konkretno dano situacijo. Počelo (arche) odločitve ne izhaja od nas samih in ni vezano na konkretno situacijo. Po eni strani je počelo odločitve izven nas samih (nekdo drug je pred-pisal kako ravnati); po drugi strani pa je izven konkretne situacije tukaj in zdaj (nekje v preteklosti je že-bilo »odločeno« (in to velja vnaprej) kako ravnati v vsej prihodnosti, torej je bilo vnaprej določeno in ne odločeno). Da bi torej sploh lahko govorili o etičnem odločanju in/ali delovanju, morata ti počeli odločitve sovpasti: jaz ki izbiram/odločam tukaj in sedaj, v tej konkretni situaciji. Morala je torej način vnaprejšnjosti, etika pa ne.
4.
Govorjeno na neki drugi ravni, z vidika posameznika in njegovega konkretnega delovanja, gre za vprašanje zadržanja (hexis). Zadržanje je neka vnaprejšnjost (z ozirom na konkretno situacijo).
Rekli smo, da je vnaprejšnjost »problem« - recimo vnaprejšnjost moralnih sodb. Te vnaprejšnje sodbe so oprijemala, ki naj bi zagotovila varnost in dajala orientacijo za »odločitev« v konkretni situaciji. Vendar je ta način vnaprejšnjosti popolnoma drugačen od vnaprejšnjosti zadržanja. Zadržanje se oblikuje tako, da smo mi sami v konkretni situaciji: počelo zadržanja smo mi sami, naše izkušnje oblikujejo našo držo do sveta. Moralne sodbe imajo počelo izven nas: od zunaj (preteklost, nekdo drug ...) so pred-pisane, in se torej ne oblikujejo tako, da bi bilo počelo teh sodb v nas samih, ta počela so vedno zunanja, mi smo le izvajalci tega že-odločenega/sprejetega. Morala je preprosto postavljena: izhaja od nekje ali pa od nekoga kot normativna zadeva (kot najstvo). Zadržanja niso te narave, saj se oblikujejo drugače: mi sami jih oblikujemo, gre za krožen proces: delujemo v skladu z našimi zadržanji/držami (hexis); delovanje pa spet krepi naše drže, ki nam omogočajo »lažje« odločanje ... Zadržanje je vez s preteklostjo – je kot nek dejavni spomin, v katerem so zajete izkušnje preteklih etičnih situacij. Razlika do morale: zadržanje je moje, to ni nobeno splošno pravilo, ki bi veljalo za vse ljudi in vse situacije. Morala pa je ravno zadeva splošnosti, splošnih pravil, vzorcev ...
5.
Kako razumeti hekaston, to je nekaj vsakokratnega; kot neka konkretna situacija, ali pa recimo konkreten posameznik ... Slovar nam ponuja možnosti, kot so: vsakokratni, vsak posamezen.
Etika in politika merita na hekaston, na to, kar je vsakokratno, posamezno in tisto krajno, končno, kar je treba samo še »izvesti«.
To vsakokratno je nekaj, kar ni moč vnaprej zajeti v kakršnemkoli pred-pisu. Vsakokratno je nepredvidljivo in vsakič drugačno. Tega vsakokratnega niti opisati ni moč oz. to je moč storiti samo za nazaj, v pretekliku, kot: pripetilo se je to in to ali pa tako in tako. Vnaprej je nedoločljivo, če bi nam ga uspelo določiti, bi ga s tem ravno izničili. Vnaprej ga lahko zgolj predvidimo, vendar pa se to »predvideti« praviloma nikdar ne ujema z dejanskim. Recimo: vemo, da nas jutri čaka neka konkretna situacija (recimo zmenek z nekom). V mislih predvidimo (vnaprej poskušamo videti) kako se bo to odvilo, vnaprej poskušamo predvideti potek dogajanja; kaj bomo rekli, storili, kako ravnali ... V tem oziru je tudi predvidevanje nek modus vnaprejšnjosti. Vendar to predvidevanje izhaja samo od nas samih, ko pa zadene ob konkretno situacijo se vse spremeni. Ta živa situacija, v kateri se znajdemo skupaj z drugimi se odvija po neki svoji nepredvidljivi »logiki«, ki izhaja iz dejstva človeške pluralnosti, iz srečanja različnih ljudi. Vsak izmed ljudi, ki se srečajo v neki konkretni situaciji je recimo predvidel to situacijo, vendar jo je vsak predvidel na nek svoj specifičen in od vseh ostalih ljudi različen način. Ko pa trčijo vsa ta predvidevanja skupaj v konkretni situaciji, postanejo nična, ali pa vsaj nerelevantna. Že dvoje različnih predvidevanj in pričakovanj pomeni, da se bo zgodilo nekaj tretjega, nepričakovanega in česar ni predvidel (vsaj ne popolnoma in do zadnje konsekvence) nihče od udeleženih.
V tem modusu vnaprejšnjosti predvidevanja smo sami s seboj. Gre za našo misel, ki izhaja od nas samih in se srečuje s situacijo, ki jo sama vnaprej izoblikuje; gre za misel, ki sama sebi postavlja to, v čemer potem srečuje samo sebe. Karkoli že predvidimo vedno smo mi tisti, ki smo to predvideli in v mislih se vedno zgodi točno tako, kot smo predvideli. Ko pa pridemo do konkretne situacije, se znajdemo pred nečim, kar je radikalno različno od nas samih. Ta konkretna situacija je izven dometa našega lastnega mišljenja, hotenja, predvidevanja ... Tisočkrat lahko recimo predvidimo kako bo potekala razprava o nekem političnem problemu, lahko si zamislimo tisoč različnih možnosti kako se bo vse skupaj odvilo, še vedno jih bo ostalo neskončno, ki jih nismo (ki jih nismo zmožni) predvideli. Z eno besedo gre za človeško nepredvidljivost. In kako lahko predvidiš nepredvidljivo? Če bi lahko, potem bi bilo pač predvidljivo, ne pa nepredvidljivo.
Etične odločitve in etična delovanja zadevajo ob to konkretno situacijo in se v njej oblikujejo. Etična odločitev ni vnaprej (pred samim nastopom konkretne situacije) sprejeta, v tem primeru bi šla mimo konkretne situacije, ne bi se ozirala nanjo in s tem bi jo izničila. V tej konkretni situaciji delujemo in sprejemamo odločitve – in oboje izhaja iz te situacije same. Recimo da sprožim neko razpravo, nekdo drug poseže vanjo in ko spet posežem jaz, je situacija že drugačna in premešana, Soočam se s tem, kar sem sicer začel jaz, je pa nekdo drug s svojim posegom spremenil v neko novo situacijo, glede na to novo moram potem ravnati in tako v neskončnost, vse dokler se ta konkretna situacija ne prekine/zaključi.
Moralna zapoved ali pa predpis poskuša podati neko splošno pravilo, ki naj bi nato veljalo za vse konkretne situacije. Zapoved »ne kradi« se ne nanaša na nobeno posamično, konkretno situacijo, ampak na vse možne situacije. Ne gre torej za to, da smo v neki konkretni situaciji in da potem iz te situacije same izpeljemo odločitev in delovanje, ki se glasi: »tega ne bom ukradel«. Gre za obratno situacijo: obstaja maksima, ki je že vnaprej sprejeta in vsaka konkretna situacija se ji mora potem prilagoditi, gre skratka za vnaprejšnjo postavitev, ki je izpeljana, že pred nastopom same konkretne situacije. Etično delovanje, razsojanje in odločanje postane s tem nemogoče, saj je bilo vse že vnaprej določeno, s tem, da je bil predpisan splošni način ravnanja, ki je oblikovana neodvisno od konkretne situacije. Ta splošen model pa naj bi bil obenem uporaben v sami (in v vseh) konkretni situaciji.
Recimo: če sodimo moralno sploh ne gre za tega konkretnega človeka tu (za hekaston kot nekega posameznega človeka o katerem razsojamo ...). Vzemimo ekstremni primer evtanazije, ko bi moral o življenju nekoga odločati nekdo drug. Odločali naj bi o tem konkretnem človeku tu gre za njegovo konkretno situacijo, o kateri naj bi razsojali. V primeru moralne sodbe, ki se recimo sklicuje na »svetost življenja«, sploh ne gre za vprašanje tega konkretnega človeka tu, ampak za splošen model, ki v ozir jemlje vrednoto svetosti življenja kot absolutno merilo, s katerim naj bi izmerili vsako konkretno situacijo in vsakega posamičnega človeka. Seveda tu sploh ni kaj meriti, saj je vse že vnaprej izmerjeno in določeno, imamo absolutno merilo, kateremu se mora prilagoditi vsaka konkretna situacija. Iz pozicije moralne drže »svetosti življenja« je to, o čemer poteka diskusija, pravzaprav ta vrednota sama, ne gre torej za vprašanje konkretne situacije, tega človeka tu, ampak za to normo samo, ki jo branimo. Iz te pozicije je vseeno za katerega človeka gre in kakšna je konkretna situacija, ni pomembno ali gre za živega mrtveca ali za nekoga tretjega, vedno je vnaprej predpisano, da mora živeti. V tej moralni drži sploh ne gre za tega konkretnega človeka tu, ampak za splošni princip, ki velja za vse ljudi in vse situacije. Morala je lahko skrajno nepravična – to se ne izključuje. Etika pa temelji ravno na pravičnosti.
6.
Tako hexis kot tudi moralna vrednota ali zapoved sta modusa vnaprejšnjosti; sama vnaprejšnjost se izreka glede na konkretno situacijo. Vnaprejšnje je to, kar je na nek način že izoblikovano (z Aristotelom rečeno že ima obliko – recimo oblika kot način biti duše ...) in je, časovno gledano, pred nastopom konkretne situacije. Vendar obstaja med eno in drugo vnaprejšnjostjo razlika. Moralna vrednote ni nekaj »mojega« v smislu, da bi jo jaz oblikoval, ampak nekaj splošnega kot oblika, ki velja nasploh za vse. Etična drža (ali pa vrlina kot način oz. bolje: kot vrsta (glej Nikomahova Etika, 2 in 3) drže) je nekaj »mojega«. Izoblikuje se v sami izkušnji (empiria) in v mišljenju.
Da bi razumeli razliko med etiko in moralo je bistveno razumeti način kako se oblikuje etična drža in kako moralna vrednota. Moralna vrednota je nekaj, kar bi bilo potrebno razumeti iz smeri družbe in družbenega. Vrednote so svojevrstna vez družbe, ta vez poenoti družbo na ravni skupnih pravil, gre za zapoved tega kaj je dopustno in kaj ne.
Mogoče pa ni toliko bistveno vprašanje kako se izoblikujejo vrednote, temveč vprašanje kako učinkujejo. Recimo vrednote »nacionalnega interesa«, vrednote »poštenosti«, »marljivosti« ... katerekoli. Način učinkovanja vrednote je takšen, da preči celotno družbo; vrednote nastopajo kot družbene norme in normativi, so svojevrstna splošna pravila ravnanja v družbi, ki pa nimajo zavezujoče (kaj šele pravno zavezujoče) oblike. So napotovalnega (nas napotijo) značaja in orientacijski okvirji, ki naj bi nam olajšali odločanje v neki konkretni situaciji. Bolj tog kot je sistem vrednot posameznika, manj vprašanj se mu zastavlja: kdor ve da je prav ravnati tako in tako, bo tako tudi ravnal. Bolj tog kot je sistem vrednot posameznika manj dvomov je o tem kakšno odločitev bo sprejel, saj je že vnaprej jasno zastavljen okvir odločitve, ali pa je celo odločitev sama že vnaprej sprejeta.
Vrednote (in morala) same po sebi niso problematične, vsakdo goji določene vrednote in z ostalimi deli prepričanja – so kot neke vrste ozadja glede na katere (oz. iz katerih) delujemo, ravnamo ... Problem ni vrednota sama po sebi, ampak vrednota, ki ni nikdar postala vprašljiva. Z vidika družbe/nosti je ravno ta vprašljivost vrednot problematična. Z vidika družbe so potrebne nevprašljive vrednote. Manj kot so vprašljive, trdnejšo vez in homogenost družbe zagotavljajo.
7.
Ključno pri razumevanju hexis (zadržanja) je to, da je »krožna«. Vnaprejšnjost moralne vrednote je »linearna« - ko enkrat neka vrednota je, postane (absolutni) začetek, od katerega »linearno« - mišljeno enosmerno – poteka ravnanje. To ravnanje samo nima vpliva nazaj na vrednoto (vsaj ne na tak način kot ga ima delovanje na zadržanje – tu je to vračanje nazaj na počelo in nenehno vplivanje na zadržanje ključno, pri vrednoti pa ne. Vrednota je postavljena kot to kar-je, kot nekaj že-izoblikovanega, kar se ne-spreminja in je v-sebi-sklenjeno. Če se »spremeni« se praviloma tako, da se nadomesti, v celoti nadomesti z novo vrednoto. Recimo: v »prejšnjem sistemu« je veljala vrednota dela/delavnosti, sedaj pa velja vrednota uspeha/uspešnosti. V tem oziru sta ti vrednoti nekaj družbenega: družba ju pripozna kot »svoji«, in kdor je delaven oz. sedaj uspešen, je s tem pripoznan kot zdrav ud družbe.
Zadržanje pa ni nekaj, kar bi bilo že-izoblikovano, ali pa kar bi lahko izoblikovali kot nekaj negibnega, torej dokončno-oblikovanega (kar je vrsta negibnosti). Že-izoblikovano pomeni, da je bilo postavljeno od-nekje izven nas: »etični kodeksi«, moralne zapovedi ... Dokončno-oblikovano pomeni, da je postalo zadržanje negibno, sicer lahko ostaja kot počelo gibanja (delovanja), a samo kot tako je negibno, v tem smislu, da se delovanje ne vrača nazaj kot refleksija nenehno preizpraševanje, preoblikovanje ... Krožnost zadržanja, ki se preko delovanja nenehno vrača samo vase, bi bila s tem prekinjena. Zadržanje bi obstalo kot izoblikovano, nespremenljivo, negibno ...
Za razumevanje zadržanja je torej ključno razumevanje fenomena kroga/krožnosti. Ko recimo Aristotel govori o vrlini pravičnosti (vrlina je pri njem opredeljena kot vrsta rodu zadržanja) jo postavi na sledeč način: kdor je pravičen (je na način pravičnosti) ta pravično deluje; kdor pravično deluje ta postaja vrl (oblikuje vrlino pravičnosti).
8.
V tekstu pogosto govorim skupaj o odločanju, delovanju, razsojanju v neki konkretni situaciji, ki terja recimo etično držo. Ko govorim o tem skupaj, govorim zato, ker so nekaj skoraj so-časnega, vsaj v tem smislu, da niso vnaprejšnjosti. Če bi recimo sam odločal in sam razsojal (kar je bližje etiki kot pa politiki, tam ne odločam in razsojam sam), potem bi to časovno predhodilo delovanju; sprejel bi odločitev, razsodil in nato deloval. Z vidika politike pa bi bilo že samo razsojanje in odločanje delovanje – pod pogojem, da bi razsojal in odločal skupaj z drugimi, in to dejavno-biti-skupaj-z-drugimi je že delovanje, ali celo: to je šele pravo politično delovanje. In čeprav obstaja, pri etiki, ta časovni zamik med delovanjem in razsojanjem, odločanjem ... lahko vseeno govorimo o vsem trojem skupaj, če na to gledamo z vidika vnaprejšnjosti. Gre za to, da je vse troje vezano na konkretno situacijo. Če bi odločitev (ali pa raz-sodba – razsojanje) obstajalo že pred samo konkretno situacijo – kje bi tu bili?
Z vidika etične dileme, etične situacije odločitev ne more obstajati vnaprej. Ni moč odločit dokler ne nastopi ta sama konkretna situacija, saj odločamo o njej, na njeni podlagi, iz nje same. Šele v poteku same konkretne situacije lahko pride do odločitve. V moralnem položaju se poskuša storiti to, da bi bila tudi odločitev že vnaprej jasna, poskuša se celo človeka razbremeniti muke odločanja, predvsem zato, da se ne bi odločil »napak«. Kdor bi imel res železen repertoar vrednot bi se ves čas gibal v že-odločenem, njegova naloga bi bila le natančno sledenje temu že-odločenemu. Recimo: so ljudje, za katere je jasno, da se »odločijo« že preden premislijo nastalo situacijo, pravzaprav že preden pride do te situacije.
Nemogočnost vnaprejšnjosti etičnega razsojanja je še dosti bolj jasna. Razsojamo o nečem in preden to nekaj je, ni o čem razsojati. Ne moremo razsojati o dejanju nekoga preden je to dejanje storjeno. Ko pa ga stori, nastane neka konkretna situacija in o tej in glede na to situacijo potem sodimo o dejanju. Pri morali pa se že vnaprej ve kaj je zlo in kaj je dobro – o tem je že-razsojeno.
V kakšnem razmerju pa stojita razsojanje in odločanje v etiki? Zdi se, da do odločitve prihaja ravno na podlagi razsojanja – razsojanje na nek način pretehta nastalo, se pomudi pri različnih možnostih, jih tako rekoč vzame v premislek in sodbo – izbira ene izmed možnosti je odločitev, s katero nastopi konec razsojanja. Sprejeta odločitev pomeni konec razsojanja in začetek delovanja. Vendar pa niso medsebojno povezane na način vzroka in posledice: včasih ostane samo pri razsojanju in ne sprejme se nobena odločitev, razsodimo lahko ne da bi sprejeli odločitev. Sama izbira odločitve pa ne pomeni, da bo nujno prišlo do delovanja. To ve vsakdo, ki se je kdaj odločal: odločiš se, a potem tega ne izvedeš. Ne gre torej za hierarhijo vzrok-posledica, razlika ni v tem, ampak prej v časovnem zamiku. Pa celo to ne velja. Lahko naprej nekaj naredimo (in to je pogosto) in nato o tem razsojamo. Ne moremo pa recimo nekaj storiti in šele nato sprejeti odločitev, da bomo to storili. Pa tudi če bi si zadeva sledila kot zgoraj skicirano: razsojanje, odločitev, delovanje, bi se zadeva takoj spet pomešala; lahko bi že razsodili in sprejeli odločitev, potem pa bi o tej odločitvi ponovno razsojali; ali pa: začeli bi že delovati, in to delovanje bi spremenilo nastalo situacijo, tako, da bi morali o njej ponovno razsojati.
Nekako se zdi, da jih ne moremo (odločanja, razsojanja, delovanja) postaviti v vzročno-posledično vez, pa tudi časovni zamik ni vedno nujen; včasih se nemudoma poženemo v delovanje, ki je, skoraj bi dejali, instinktivno, šele za tem, ko smo že delovali, pa o tem razsojamo. Kljub temu, da jih ne moremo postavit v neko »hierarhijo«, pa je jasno, da je med njimi razlika, skupaj pa sodijo z vidika vnaprejšnjosti – nobena ni vnaprej glede na konkretno situacijo.
